Ivo, v tem času, ko si se poslovil od nas, se spominjam najinih začetkov, najinega življenja in življenja z najinimi otroci. Prezgodaj si odsel....

Ati, od nekdaj si bil kombinacija klasike, prepojen z individualnostjo in tega smo se vsi po malem nalezli od tebe. Hvala ti za vsa učenja, predvsem pa hvala ti, za naša življenja in za to, da smo takšni, kot smo. Tvoja trma je premagala vse ovire, razen zadnje …. in žal se tako poslavljamo od tebe. Dobro veš, da smo te imeli radi in še vedno te imamo.

Lidijinemu očetu v slovo... Glej zemlja si je vzela, kar je njeno. A kar ni njeno, nam ne more vzeti. In to, kar je neskončno dragoceno, je večno in nikdar ne more umreti. (Svetlana Makarovič)